
Francoski filozof Alain Badiou se v svojih razmišljanjih o politiki in družbenih spremembah pogosto vrača k znamenitemu geslu pariškega maja 1968:
»Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.«
Na prvi pogled se zdi to protislovje. Kako naj bomo realisti, če zahtevamo nekaj, kar je nemogoče?
Toda prav v tem protislovju se skriva bistvo. Če kot mogoče sprejemamo samo tisto, kar nam dopuščajo obstoječe razmere, potem se te razmere nikoli ne bodo bistveno spremenile. Če se zadovoljimo s tem, kar je, bomo vedno znova dobivali predvsem to, kar že imamo.
Ob tem se velja vprašati, ali nismo tudi v naših lokalnih skupnostih meje mogočega postavili prenizko.
Ko se navadimo na obstoječe stanje
Vsaka skupnost ima svoje težave, odprta vprašanja in nerešene naloge. Nekatere so posledica omejenih finančnih sredstev, druge zapletenih postopkov, tretje različnih interesov in pogledov na razvoj.
To je razumljivo. Nobena občina ne more izpolniti vseh pričakovanj in nobena oblast nima odgovorov na vsa vprašanja.
Toda nekaj povsem drugega je, če se sčasoma navadimo, da določene stvari preprosto so takšne, kot so.
Da na odgovore čakamo predolgo. Da o pomembnih odločitvah izvemo šele, ko so že sprejete. Da se posamezni projekti vlečejo iz leta v leto. Da se priporočila nadzornih organov ponavljajo, ne da bi bilo vedno jasno, kaj se je zaradi njih spremenilo.
In da ob vsem tem pogosto slišimo pojasnilo, da drugače pač ne gre.
Morda je res včasih težko. Morda obstajajo tudi povsem razumni razlogi za zamude in zaplete. Toda težavnost sama po sebi še ne pomeni, da sprememba ni mogoča.
Še manj pomeni, da je ne smemo pričakovati.
Kdaj smo nehali spraševati?
Ob tem pa se pojavi še eno, nekoliko neprijetnejše vprašanje.
Zakaj tako pogosto molčimo?
Zakaj o pomembnih vprašanjih razpravljamo doma, med prijatelji ali ob srečanjih s sosedi, v javnosti pa precej redkeje?
Zakaj se včasih zdi lažje zamahniti z roko in reči, da se tako ali tako ne bo nič spremenilo?
Razlogi so lahko zelo različni.
Nekateri so nad javnim življenjem razočarani. Drugi menijo, da njihovo mnenje nima nobene teže. Tretji se ne želijo izpostavljati, ker živijo v okolju, kjer se ljudje poznajo in kjer lahko javno izraženo nestrinjanje vpliva tudi na osebne odnose.
Nekateri preprosto nimajo časa ali energije, da bi spremljali občinske dokumente, prostorske načrte, proračune in odločitve.
In tega jim ni mogoče očitati.
Toda posledica je lahko vedno enaka.
Če vprašanj ne postavljamo, odgovori niso potrebni. Če odločitev ne spremljamo, jih je lažje sprejemati brez širše razprave. Če se sprijaznimo, da naš glas nima pomena, potem mu pomena niti ne poskušamo dati.
Tako nastane začaran krog.
Občani ne sodelujejo, ker menijo, da nimajo vpliva. Njihova odsotnost iz javnih razprav pa lahko še dodatno zmanjša možnosti, da bi se kaj spremenilo.
Odgovornost ni samo na eni strani
Pri tem bi bilo preveč preprosto vso odgovornost pripisati občinski oblasti.
Seveda imajo tisti, ki odločajo o javnih zadevah, posebno odgovornost. Razpolagajo z javnimi sredstvi, sprejemajo odločitve in imajo dostop do informacij, ki jih občani pogosto nimajo.
Zato morajo biti pripravljeni svoje odločitve pojasnjevati, sprejemati vprašanja in tudi kritiko.
Toda demokratična skupnost ni sestavljena samo iz tistih, ki odločajo.
Sestavljamo jo tudi vsi drugi.
Tisti, ki spremljamo. Tisti, ki sprašujemo. Tisti, ki se udeležujemo javnih razprav. In tudi tisti, ki se z odločitvami strinjamo ali jim nasprotujemo.
Odgovornost občanov seveda ni enaka odgovornosti izvoljenih predstavnikov. Toda brez sodelovanja javnosti demokracija izgublja pomemben del svoje vsebine.
Ob tem ne smemo pozabiti, da sodelovanje ni samo kritiziranje. Pomeni tudi pripravljenost poslušati, razumeti različne interese in sprejeti, da vsaka odločitev ne more ustrezati vsem.
Neprijetno vprašanje ni napad
V zadnjem času se veliko govori o razvoju, novih projektih, investicijah in prihodnosti naših krajev.
Prav je tako. Vsaka skupnost potrebuje razvojne načrte in ljudi, ki so jih pripravljeni uresničevati.
Toda ob razpravah o tem, kaj bomo zgradili, kupili ali uredili, bi morali enako pozornost nameniti tudi vprašanju, kako o tem odločamo.
Ali so bile predstavljene različne možnosti? Ali poznamo celotne stroške, ne le začetne vrednosti investicije? Ali so bili prizadeti prebivalci pravočasno vključeni v razpravo? Ali so bile morebitne pomanjkljivosti ustrezno obravnavane?
Takšna vprašanja ne pomenijo nasprotovanja razvoju.
Prav tako zahteva po dokumentaciji ni sama po sebi izraz nezaupanja, opozorilo na nepravilnost pa še ni dokaz krivde.
Vprašanja so običajen del odgovornega upravljanja javnih zadev.
In če jih razumemo kot nekaj nezaželenega, se velja vprašati, kaj to pove o našem razumevanju demokracije.
Demokracija potrebuje več kot volitve
Vsaka štiri leta dobimo priložnost, da izberemo svoje predstavnike.
Toda z oddanim glasom se naša vloga ne konča.
Volitve dajejo izvoljenim predstavnikom mandat za odločanje. Ne odpravljajo pa njihove odgovornosti, da odločitve pojasnjujejo in delujejo v javnem interesu.
Prav tako volilni rezultat ne pomeni, da so vsa vprašanja za naslednja štiri leta zaključena.
Enaka merila bi morala veljati za vsako občinsko oblast, ne glede na to, kdo jo sestavlja.
In enaka pravica do vprašanj bi morala pripadati vsakemu občanu, ne glede na njegova politična prepričanja.
Morda bi se morali zato manj spraševati, kdo ima prav, in večkrat, na podlagi česa je bila neka odločitev sprejeta.
Manj razmišljati o tem, kdo je postavil vprašanje, in bolj o tem, ali smo nanj dobili odgovor.
Kaj je pravzaprav nemogoče?
Vrnimo se k Badiouju.
Morda se njegova misel zdi oddaljena od vsakdanjega življenja v občini. Toda prav v tem vsakdanjem življenju dobi presenetljivo konkreten pomen.
Ali je nemogoče pričakovati, da bodo pomembne odločitve sprejete pregledno?
Da bodo občani pravočasno obveščeni?
Da bodo priporočila nadzornih organov vodila do preverljivih izboljšav?
Da bodo javne razprave prostor izmenjave argumentov in ne zgolj formalnost?
Da bo mogoče postaviti neprijetno vprašanje, ne da bi se morali najprej opredeliti, na čigavi strani smo?
In da bomo znali prisluhniti tudi človeku, s katerim se ne strinjamo?
Nič od tega ni nemogoče.
Pravzaprav bi moralo biti vse to samoumevno.
Toda morda je prav v tem težava.
Ni nujno, da so naša pričakovanja previsoka. Morda smo le prenizko postavili merila, po katerih presojamo delovanje javnih institucij.
Začnimo pri sebi
Spremembe se ne začnejo vedno z velikimi odločitvami.
Včasih se začnejo s preprostim vprašanjem. Z zahtevo po pojasnilu. Z udeležbo na javni razpravi. S pripravljenostjo prebrati dokument, preden si ustvarimo mnenje.
Ali pa s tem, da nekomu, ki opozori na težavo, najprej prisluhnemo, namesto da bi se spraševali, zakaj se sploh oglaša.
Nihče od nas nima vseh odgovorov. Nihče tudi nima monopola nad resnico ali javnim interesom.
Lahko pa si prizadevamo za skupnost, v kateri vprašanja niso nezaželena, različna mnenja niso grožnja in odgovornost ni samo beseda v predvolilnih programih.
Morda je največja ovira spremembam prav prepričanje, da spremembe niso mogoče.
In morda se prava sprememba začne takrat, ko se nehamo spraševati, ali je sploh vredno spregovoriti.
Morda največja težava ni v tem, da od občine pričakujemo preveč. Morda je težava v tem, da smo se naučili pričakovati premalo. In še večja, da smo o tem nehali govoriti.
Zato bodimo realisti. Zahtevajmo nemogoče.
Za začetek zahtevajmo normalno.
Uredništvo Medvoškega ogledala
